Kreativni razred, 24. maj 2021 ― SLAVOJ ŽIŽEK Slavoj Žižek v tem odlomku ugotavlja, kdo je danes eksploatiran. Prepis odlomka lekcija na Kurdski KOBANI univerzi 17. aprila 2021, ki jo lahko poslušate na: https://www.youtube.com/watch?v=gTSta58iII8 »Mi ne moremo več reči ljudje. (se bodo demokratično odločili) Kateri ljudje? Ljudje so razdeljeni …. Kaj mislim s tem? Za marksiste »ljudje» običajno pomeni delavski razred. Toda ali ste opazili, če malo poznate zgodovino, kako se predstavlja oziroma funkcionira v vsaki epohi druga skupina ljudi kot resnični proletarci. Na primer, pred sto leti so bili resnični predstavniki delavskega razreda običajno rudarji ali jeklarji. Kdo je to danes? Obstaja mnogo kandidatov in mi moramo sprejeti to pluralnost. Obstajajo eksploatirani delavci, posebej v tretjem svetu in v tretjem svetu so tudi tisti, ki niso eksploatirani v običajnem smislu, to je da so najeti in plačni, medtem ko kapitalist in država pobereta profit. Ti so eksploatirani na način, da kapitalistični cikel proizvodnje uniči njihove pogoje za preživetje. Na primer, bral sem, da sedaj na severu Kanade proizvajajo nafto s frackingom in to na področju, kjer živi nekaj avtohtonih Američanov. Oni niso direktno eksploatirani, toda ker je po postopku frackinga zemlja uničena in kontaminirana s kemikalijami, so tako njihovi pogoji za preživetje uničeni. Potem imamo študente brez možnosti zaposlitve, imamo prekarne delavce, ki živijo v veliki negotovosti, imamo ženske, ki opravljajo delo, ki ni zajeto v kapitalistični proces realizirane vrednosti, delajo neplačano delo in pametne analize so pokazale, da brez tega neplačanega delažensk in ostalih članov družine običajna kapitalistična eksploatacija ne bi mogla delovati. Vse te druge oblike morajo biti tu. V teh pogojih je norost, da se fokusiramo na delavski razred.  V mnogih državah je delavski razred rahlo privilegiran glede na nezaposlene, ženske in druge. On lahko počne stvari, o katerih ti eksploatirani ne morejo n

Kreativni razred, 21. maj 2021 ―   SREČANJE S KATJO PRAZNIK EKSKLUZIVNI STATUS UMETNIKA POD VELIKIM VPRAŠAJEM   Prvi sončni dan sva prisotnost Katje Praznik, sicer profesorice na oddelku Umetnost in vodenje na univerzi Buffalo v New Yorku, v Ljubljani izkoristili za dolg in zanimiv pogovor o usmeritvah skupine Skozi oči prekariata, o statusu in vlogi samozaposlenih v kulturi. To je tudi sicer tema Katjine knjige nadvse zanimive PARADOKS NEPLAČANEGA UMETNIŠKEGA DELA (poglej v BRALNICO).  Razmišljali sva o tem, kako bi za dosego demokratičnih ciljev in pravične obravnave kulturnikov in drugih zapostavljenih državljanov potrebovali skupno solidarnost vseh neprivilegiranih slojev družbe, saj bi le tako pridobili zadostno pogajalsko moč za spremembe. Pa ne ono, deklarativno, ampak z dejanji podprto solidarnost. Eden od problemov, ki nam tu stoji nasproti je kulturni ekskluzivizem, ki je po svoji naravi del meščanske liberalistične miselnosti. Ta jemlje umetnika in ustvarjalnost kot nekaj, kar je lastno samo redkim navdihnjenim posameznikom in ne vsem ljudem in obravnava ustvarjalni proces, kot delo, ločeno od običajnega dela za materialno preživetje. Celo nasprotno, terja od umetnika, da se v popolnosti distancira, malodane prezira kakršnokoli kontaminiranost ustvarjalnega dela z razmišljanjem o denarju in plačilu za tovrstno delo. Tak koncept vzdržuje umetnost kot prostor osvobojen dela za denar. Ali kot citira Katja Praznik misli iz knjige Vasqueza Art and Society »Osrediščenje umetniškega daru na malo posameznikov ohranja načelo delitve dela z vso njeno škodljivostjo v sferi, ki bi morala biti po naravi univerzalna - v sferi ustvarjanja« in dodaja da prav »afirmacija tega načela deli ljudi na ustvarjalce in potrošnike s čimer preprečuje nadaljnji razvoj posameznikov kot ustvarjalnih bitij« Obe s Katjo sva prepričani, da prav ta, za mnoge tako zapeljiv status ekskluzivnosti umetnika, deluje proti ustvarjalcem. Da jim med drugim  preprečuje, da se povežejo in prepoznajo v skupnem s po

Kreativni razred, 20. maj 2021 ― ODPOVED RAZSTAVE ALENKA SOTTLER Še kot študentka slikarstva sem bila v bivši Jugoslaviji davnega l.1972 skupaj z več slikarji iz različnih republik povabljena na skupinsko razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Skopju. Slišalo se je zelo lepo, a kasneje se je izkazalo, da je organizator nek lokalni slikar, ki se je želel tako prebiti do razstave v eminentni galeriji in si s »bratsko« razstavo pridobiti kredibilnost za svoje dvomljive umetnine. Muzej Moderne umetnosti mu ni šel na limanice in je odpovedal razstavo. A slikar nam je brž sporočil, da je že našel nadomestno lokacijo v Domu JNA. Tako sem čez mesec dni skupaj s paketom slik z vlakom pripotovala v Skopje. Takoj smo se lotili postavljanja razstave v precej neprimernih hodnikih Doma JNA, saj je bila zvečer že predvidena slovesna otvoritev. Ko so bile slike postavljene, je predpostavljeni major Doma JNA želel pred otvoritvijo v družbi slikarja organizatorja pogledati razstavo. Medtem ko smo gostje slikarji spokojno pili kavo v bližnjem lokalu, je iz Doma pritekel razburjeni organizator in povedal, da major želi odpovedati razstavo. »Kaj? Zakaj?» smo nejeverno zmajevali z glavo. Končno smo izvedeli, da je major na eni izmed razstavljenih slik, na nekem realističnem pejsažu, opazil podobo cerkvice, ne večje od nohta na mezincu in postavil pogoj: ali se slika umakne ali pa razstave ne bo. Osupli nad za tiste čase nezaslišanim in nesprejemljivim avtoritarnim obnašanjem, smo si bili gostje enotni, da je majorjev preklic razstave zaradi primesi drugačne ideološke orientacije višek primitivizma in da ne bomo razstavljali!  Toda na koncu je razstava vendarle bila na način, da je zloglasni pejsaž slikar organizator mimo nas skrivaj potisnil za deblo prašno rdečo partijsko zaveso doma JNA, ki je še od Stalinovih časov bingljala ob odru. A mene in gostujoče slikarje se je kot megla oklenil zadušljiv primitivizem in vse veselje nas je zapustilo. Slabe volje, da sem se pustila vplesti v t